Ovir za trajnostno gradnjo, je veliko, se strinjajo udeleženci okrogle mize kTG LIFE, ki sta jo v okviru Sejma Dom pripravila projekta LIFE IP CARE4CLIMATE in SRIP PSiDL (Pametne stavbe in dom z lesno verigo). A verjamejo, da se s sodelovanjem lahko naredi pomembne korake k večji trajnosti v gradbeništvu.
Svoje delo, izkušnje in rezultate je v okviru okrogle mize predstavilo več deležnikov z različnih področij. Janja Ribič (MOPE) je predstavila analizo učinkov zelenega javnega naročanja na področju gradenj, Jasmina Karba (MOPE) pa portfelj ukrepov za krožno razogljičenje kot vzvod za uveljavitev trajnostne gradnje. Leni Pernar (MNVP) je spregovorila o trajnostni gradnji in pilotnih projektih, Sanja Burnazović (SSRS) o tem, kako trajnostni so dejanski projekti, dr. Tjaša Zupančič Hartner (GIC Gradnje) je predstavila pilotno uporabo metrike trajnostne gradnje pri graditvi, Dejan Prebil (IZS) se je osredotočil na vlogo projektantov pri uveljavljanju trajnostne gradnje, Slavko Gabrovšek pa na vlogo projektantov pri uveljavljanju trajnostne gradnje.
Na okrogli mizi so opozorili tudi na finančne, zunanje in zakonodajne ovire trajnostne gradnje. Med finančnimi udeleženci prepoznavajo javna naročila s kriterijem najnižje cene, pomanjkanje financ investitorjem, merilo cene, šibko kupno moč, strošek materialov, nezaupanje v nove materiale, trg in manjko spodbud. Zunanje ovire so pomanjkanje znanja na tem področju ter nizka osveščenost med strokovnjaki, izvajalci in investitroji, nepoznavanje in nerazumevanja pomena kvalitetnega bivalnega okolja ter pomanjkanje strokovnega znanja gradbenih izvajalcev. Na področju zakonodaje pa kot glavne ovire navajajo odsotnost jasnih in zavezujočih trajnostnih meril, prilagojen zakon novim smernicam, razkorak med merili Eko sklada in mednarodnimi merili, neustrezno finančno spodbudo za investitorje, premalo operativnih pravil ter da se vrednotenje po razširjenih tujih sistemih smatra kot dodaten strošek v procesu načrtovanja in gradnje.
Ključen del okrogle mize je bila razprava, kjer so številni sodelujoči poudarili, da se v Sloveniji razvija metodologija za vrednotenje trajnostnih stavb, a da je do kriterijev za takšne stavbe še daleč. Težava je že pri zbiranju podatkov, poleg tega pa je med deležniki še vedno preveč različnih definicij trajnosti in pogledov na njo. Eden od vidnejših poudarkov je bil, da si realni sektor ne more privoščiti čakanja na podatke, temveč mora k trajnosti skušati stremeti že preden so ti povsem zbrani, analizirani in predstavljeni.
Eden od bolj razširjenih predsodkov trajnostne gradnje je, da so takšne stavbe dražje. A ni nujno, da so trajnostni objekti tudi dražji. Predvsem pa je pomembno, da se investitorji zavedajo, da pri beleženju stroškov ne gre beležiti le stroškov izgradnje, temveč je potrebno upoštevati tudi stroške vzdrževanja in stroški obratovanja stavbe v njenem celotnem življenjskem ciklu. To je pa nemalokrat tesno povezano prav z elementi in načeli trajnosti, zato je potrebno gradnjo načrtovati dolgoročno.
Pri gradnji so ključni tudi uporabljeni materiali. Življenjska doba in okoljske lastnosti izdelkov za gradnjo stavb so pomembni, a zaupanje v LCA metodologijo je bilo med udeleženci razprave v okviru okrogle mize različno. So se pa večinoma strinjali, da postaja okoljsko vrednotenje stavb tudi v Sloveniji bolj domače. Hkrati pa sodelujoči prepoznavajo očitne pomanjkljivosti za njegovo izvedbo, kot so pomanjkanje ustreznih podatkov, orodij, izobraževanj in strokovnjakov.
Eden od sklepov udeležencev okrogle mize pa je pomen sodelovanja na področju trajnostne gradnje. Kot pravijo, vsak deležnik pozna svoje ožje področje, zato lahko le sodelovanje vseh – arhitektov, projektantov, nadzornikov in gradbeniko – pripomore k bolj trajnostno naravnanim načinom dela in k trajnostnim stavbam.
